Jezikovna primerjava
Medslovanski in angleški
Eden ponavljajočih se argumentov v razpravah o medslovanskih in umetnih jezikih nasploh je tale: zakaj bi se ga kdo učil, če že imamo angleščino kot svetovni jezik?
To je nedvomno res, in če mislite, da se v slovanskem svetu lahko znajdete z angleščino, potem vsekakor. Zagotovo vas ne bomo poskušali ustaviti! Vendar upoštevajte, da so v Srednji in Vzhodni Evropi stvari le redko tako preproste. Mnogi ljudje v tem delu sveta so popolnoma enojezični in tudi tisti, ki trdijo, da znajo angleško, pogosto ne bodo sposobni proizvesti več kot le nekaj zlomljenih stavkov v njej. To še posebej velja za podeželje, a tudi v mestih, trgovinah in celo hotelih ta situacija še zdaleč ni izjema. Na splošno velja, da bolj ko potujete na vzhod, slabše je. V Ruski federaciji na primer le 5,5 % prebivalcev govori angleško (po popisu leta 2010). Čeprav se bo to stanje v prihodnosti verjetno izboljšalo, bo trajalo več desetletij, preden bo angleščina resnično v pomoč tistim, ki obiščejo regijo.
Druga stvar je, da se mnogim Slovanom zdi nekako sramotno uporabljati angleščino v komunikaciji z drugimi Slovani.
Angleščina je zelo specifičen jezik s kulturnim ozadjem, semantiko, sintakso, črkovanjem itd., ki se zelo razlikujejo od slovanskih jezikov. Tudi zato so računalniški prevodi prek Google Translate med češčino in poljščino ali hrvaščino popolnoma neuporabni, pogosto celo absurdni in smešni. Angleščina je preprosto preveč drugačna od slovanskih jezikov, da bi služila kot osrednji ali pomožni jezik na slovanskem ozemlju.
Medslovanščina seveda ni končna rešitev teh težav. Njeno razumevanje bo od bralca ali poslušalca vedno zahtevalo nekaj truda in določeno stopnjo inteligence. Toda Interslovan vsaj omogoča sporazumevanje na osnovni ravni z enojezičnimi ljudmi v kateri koli slovansko govoreči državi. In če pri pisanju uporabljate medslovanski jezik, se lahko razumete z bralci v številnih različnih državah, ne glede na to, ali poznajo še kateri drug jezik poleg svojega.
Medslovanski in ruski
Nekateri so trdili, da je škoda, če Slovani uporabljajo angleščino za sporazumevanje z drugimi Slovani. Ali ne bi bila ruščina, materni jezik skoraj polovice Slovanov in ki jo razume skoraj polovica druge polovice, naravni lingua franca za Slovane?
Ruščine se sicer splača naučiti, ni pa ravno lahek jezik za obvladovanje. Kot vsi drugi slovanski jeziki je tudi ruščina imela svoj ločen razvoj od skupnega prednika slovanskih jezikov. Njegova sintaktična zgradba je precej drugačna od drugih slovanskih jezikov (na primer glagola »imeti« je praktično odsoten, glagol »biti« je močno okrnjen tako po obliki kot po rabi) in je poln besed in idiomov, ki jih ni mogoče najti v katerem koli drugem slovanskem jeziku. Brez predznanja zahodni ali južni Slovan verjetno ne bo razumel ruščine.
Poleg tega je bila ruščina državam srednje in vzhodne Evrope dolgo časa vsiljena kot lingua franca, posledica pa je, da so številni ljudje, tako Slovani kot Neslovani, razvili močan odpor do ruščine, ki so ga začeli povezovati z »jezikom zatiralca«.
Bi bila končno ruščina res najboljša rešitev za poljsko-hrvaške odnose?
Torej, kaj pa poenostavljena ruščina?
Ruščina je že živ in standardiziran jezik. Seveda si poenostavljena oblika ni nepredstavljiva. Lahko bi se na primer znebili vseh mehkih soglasnikov, zmanjšali število sklanjatev in spregatev ter odpravili vse nepravilnosti. Končni rezultat takih dejanj pa bo le ruščina z napakami, z drugimi besedami: slaba ruščina. V mešanih skupinah so naravni govorci jezika sporazumevanja vedno v ugodnejšem položaju od tistih, katerih znanje jezika je omejeno.
Poleg tega bi bilo poenostavljeno različico ruščine morda lažje naučiti in uporabljati, vendar ne nujno lažje razumeti za tiste, ki je ne znajo, niti ne bi obravnavala drugih težav.
Medslovanščina in esperanto
Druga pogosto slišana točka je tale: imamo esperanto, kakšen smisel ima torej še en umetni jezik?
Esperanto je jezik, ki je namenjen celemu svetu in je zasnovan tako, da je čim bolj preprost in kulturno nevtralen. Ali je esperantu uspelo doseči svoje cilje kot globalni jezik, je sporno, nesporno pa je dejstvo, da je esperanto daleč najuspešnejši umetni jezik vseh časov. Ima pa eno veliko napako: ne glede na to, kako preprosta je, je treba dobro poznati njeno slovnico in leksikalne gradnike, preden jo lahko razumemo. Neposredna posledica tega je, da je znanje esperanta uporabno samo v komunikaciji z drugimi esperantisti, kar ga v bistvu naredi za jezik skupnosti.
Po drugi strani pa medslovanščina ni bila zasnovana niti za uporabo v svetovnem merilu niti kot jezik skupnosti. Kolikor ga sploh lahko štejemo za umeten jezik, je tako imenovani conski konstruirani jezik, pomožni jezik za sporazumevanje z ali med govorci relativno heterogene družine jezikov, v tem primeru slovanskih jezikov. Zasnovan je bil tako, da ga govorci teh jezikov razumejo, ne da bi sploh vedeli, s katerim jezikom imajo opravka. Čeprav je medslovanska slovnica res veliko bolj zapletena od esperantske, je za govorce slovanskih jezikov izjemno enostavna: vse, kar morajo vedeti, je v bistvu nekaj preprostih trikov za spreminjanje lastnih jezikov.
Z drugimi besedami, koristi učenja medslovanskega jezika so popolnoma drugačne kot koristi učenja esperanta.
Interslavic in Slovio
Preden je bil leta 2006 medslovanski (ponovno) vzpostavljen pod imenom „Slovianski“, je bilo na desetine drugih slovanskih jezikovnih projektov. Starejši so bili do takrat že zastareli in pozabljeni, novejši pa nerazviti samostojni projekti – z eno razvpito izjemo: Slovio, dokaj znan projekt s popolno slovnico in velikim slovarjem. Nekateri so se spraševali: zakaj bi začeli nov projekt, če en tak jezik že obstaja?
Slovio in medslovanski jezik sta resda slovanska pomožna jezika, a tu se podobnost konča. Slovio je samooklicani jezik radikalnega panslavizma, a hkrati trdi, da je „univerzalju“, jezik za ves svet. Ne glede na to, kakšen je njegov resnični namen, velja omeniti, da Slovio sploh ni zelo slovanski: njegova slovnica skoraj v celoti temelji na esperantu, njegovi mehanizmi za gradnjo besed so večinoma germanski, v njegovem besedišču, čeprav očitno prevladuje (pogosto pohabljena) ruščina besede, se tudi ne navezuje na noben predvidljiv način na slovanske jezike. Posledično je njegova izobraževalna vrednost tako rekoč nična. Slovio se zaradi svojega umetnega in neslovanskega značaja nikoli ni uspel uveljaviti med Slovani. Poleg tega je vsa dejavnost Slovia leta 2011 tako rekoč zamrla.
Za razliko od Slovia, Interslavic v celoti temelji na skupnem slovanskem gradivu. Niti ni namenjen temu, da bi postal svetovni jezik, niti da bi služil kot jezik skupnosti govorcev, niti da bi propagiral kakršno koli politično ideologijo. Je zgolj orodje za komunikacijo in izobraževanje, ne pa sam sebi namen.
Na žalost je ustvarjalec Slovia namenoma širil lažne informacije o drugih medslovanskih projektih in se celo zatekel k promociji Slovia pod njihovimi imeni. Da ne bo zmede, je treba poudariti, da sta Interslavic in Slovio popolnoma nepovezana projekta. Za kratko razlago glejte izjavo o omejitvi odgovornosti.
Medslovanska in praslovanska/stara cerkvena slovanščina
Praslovanščina obstaja le kot znanstvena ekstrapolacija, toda stara cerkvena slovanščina in njeni različni regionalni odcepi tvorijo dobro izpričan jezik – zelo podoben praslovanščini – ki se je kot pisni jezik uporabljal za Slovane različnih narodnosti do 16. stoletja. Trdili so, da bi bil zaradi tega še vedno odličen kandidat za nevtralni slovanski krovni jezik.
Na nek način je točno to, kar počnemo. Ne smemo pa pozabiti, da starocerkvenoslovanska fonologija, pravopis, slovnica in sintaksa niso le zapleteni, ampak tudi izjemno arhaični. Velik del njegovega besedišča se v sodobnih jezikih ne uporablja več, manjkajo pa besede za sodobne pojme. Da bi dobili idejo, si samo poskusite predstavljati, kaj se zgodi, če poskusite uporabiti klasično latinščino za pogovor z govorci francoščine ali italijanščine!
Da bi bila primerna za sodobno sporazumevanje, stara cerkvena slovanščina zahteva temeljito posodobitev, ki vključuje veliko več kot le dodajanje besed za "letalo" in "televizija". Vsak posamezen element je treba postaviti pred prizmo modernih slovanskih jezikov in ga ustrezno posodobiti. Vsak od teh sodobnih jezikov je produkt lastnega, individualnega razvoja, kar pojasnjuje, zakaj so besede od enega jezika do drugega videti drugače in imajo včasih tudi drugačen pomen.
Da bi zagotovili doslednost, nikoli ne izposojamo besed neposredno iz teh jezikov. Namesto tega primerjamo njihove različne oblike, se vrnemo k njihovim (staroslovanskim ali rekonstruiranim) osnovnim oblikam in jih vzamemo kot izhodišče za vzpostavitev največjega skupnega imenovalca glede na ustaljene, večinsko zasnovane vzorce. Tako ustvarimo tesen približek hipotetičnega jezika, ki bi lahko nastal, če slovanski jeziki ne bi razpadli v celotno družino jezikov – ali, če vam je ljubše, tega, kar bi postala stara cerkvena slovanščina, če bi ji bilo dovoljeno se skozi stoletja naravno razvijajo.
Z drugimi besedami, medslovanščina se začne tam, kjer se konča stara cerkvena slovanščina, in jo lahko obravnavamo kot njeno sodobno nadaljevanje. Lahko bi rekli, da je nastanek medslovanščine v bistvu razveljavitev razvoja, zaradi katerega so se slovanski jeziki oddaljevali.