Preskoči na vsebino

Samostalniki

Samodejno prevajanje
Ta članek je bil samodejno preveden in lahko vsebuje morebitne napake. Zagotavljanje prevodov v več kot deset jezikov je zahtevna naloga in veselimo se vaše pomoči. Pišite nam na Discord, ​​če nam želite pomagati izboljšati kakovost naših prevodov. Lahko pa predlagate popravke neposredno prek GitHub.

Tako kot večina slovanskih jezikov imajo tudi v medslovanščini samostalniki tri slovnične rode (moški, ženski, srednji rod), dve števili (ednina, množina) in sedem padev (nominativ, tožilnik, rodilnik, dajalnik, instrumental, lokativ, vokativ). Vokativ, ki se uporablja za neposredno naslavljanje osebe ali predmeta, pravzaprav ni pravi padež, saj se obnaša bistveno drugače kot drugi padeži: obstaja le v ednini samostalnikov moškega in ženskega spola, nikoli ne vpliva na pridevnike ali zaimke in ima nič opraviti s skladenjsko strukturo stavka.

Izogibati se je treba dolgim in zapletenim paradigmam, vendar se ne moremo izogniti razlikovanju med nekaj različnimi besednimi razredi. V osnovi ima medslovanska beseda tri sklanjatve:

  • V prvo sklanjatev spadajo vsi samostalniki moškega spola, ki se končajo na soglasnik, pa tudi samostalniki srednjega rodu, ki se končajo na -o ali -e.
  • Druga sklanjatev vključuje vse samostalnike ženskega rodu na -a.
  • Tretja sklanjatev vseh samostalnikov ženskega rodu na soglasnik.
  • Neobvezna četrta („atematska”) sklanjatev je obravnavana spodaj.

Znotraj prve sklanjatve ločimo tri vrste. Ta razlika vpliva samo na nominativ, tožilnik in vokativ:

  • Živi moški (živali in moške osebe): tožilnik je vedno enak rodilniku.
  • Moško neživo (vsi preostali moški samostalniki): tožilnik je vedno enak imenovalniku.
  • Srednji rod: nominativ, tožilnik in vokativ so vedno enaki

Druga razlika je med trdimi in mehkimi sklanjatvenimi vzorci. Mehka stebla so stebla, ki se končajo na š, ž, č, c, j, lj ali nj. Praviloma po mehkem steblu -o in -y končnice postaneta -e, -ě postane -i.

Osnovne končnice so prikazane v spodnjih tabelah. Oblike v oklepajih se uporabljajo za mehkimi stebli. Ničelne končnice so označene z -Ø:

I deklinacijaIIIII
m.s.
(animirani)		m.s.
(neživi)		s.s.ž.s.
1. sklon-Ø-o (-e)-a-Ø
4. sklon-a-Ø-u
2. sklon-a-y (-e)-i
3. sklon-u-ě (-i)-i
5. sklon-om (-em)-oju (-eju)-ju
6. sklon-u-ě (-i)-i
zv.-e (-u)-o (-e)-o-i

V slovarju je naveden samo spol besed. Zato so spodnji primeri razvrščeni po spolu in ne po sklanjatvah.

Sklanjatev moških samostalnikov​

Skoraj vsi samostalniki moškega spola se končajo na soglasnik. V bistvu obstaja samo en sklanjatveni vzorec za samostalnike moškega spola, vendar si je treba zapomniti nekaj stvari:

  • Pri živih samostalnikih (živali in moške osebe) je tožilnik vedno enak rodilniku, pri neživih predmetih pa tožilnik enak imenovalniku.
  • Za mehkim soglasnikom se končnice -om, -ov in -y spremenijo v -em, -ev, -e.
  • Živi samostalniki imajo v nominativu množinske končnice -i namesto končnice -y/-e neživih samostalnikov.

Štirje primeri: brat „brat”, dom „hiša”, muž „moški”, kraj „država”.

ed.mn.
1. sklonbratbrati
4. sklonbratabratov
2. sklonbratabratov
3. sklonbratubratam
5. sklonbratombratami
6. sklonbratubratah
zv.bratebrati

Opombe:

  • Lokativ ednine je tisto, kjer se slovanski jeziki najbolj razlikujejo. Priporočena končnica je -u (tj. enaka dativu), ki se v večini jezikov pojavlja vsaj v nekaterih primerih. Druga možnost je, da uporabite -ě za trdimi soglasniki in -i za mehkimi soglasniki (npr. bratě, muži).
  • V vokativu k, g in h postaneta č, ž in š pred e: člověk → člověče, Bog → Bože.
  • Besede na -ec imajo vokativno končnico -če namesto pričakovanega -cu: otec → otče.
  • Nekateri samostalniki, ki se končajo na trd soglasnik, imajo v znanstvenem pravopisu mehki soglasnik, npr. gosť „gost”, lěkaŕ „zdravnik, zdravnik”. Lahko sledijo trdemu in mehkemu vzorcu sklanjatve: 2. sklon mn. gostov ali gostev.
  • Besede na -anin izgubijo morfem -in- v množini: 1. sklon ed. Slovjanin, 2. sklon ed. Slovjanina, ampak: 1. sklon mn. Slovjani, 2. sklon mn. Slovjanov.
  • Na -a je nekaj besed, ki označujejo moške osebe, na primer sluga „služabnik”, kolega „kolega”, sudja „sodnik” itd. V množini se te sklanjajo kot brat oz. muž, vendar v ednini sledijo vzorcu druge sklanjatve.

Sklanjatev samostalnikov srednjega rodu​

Samostalniki srednjega rodu se končajo na -o (trdo deblo) ali -e (mehko deblo). Razen nominativa/akuzativa in rodilnika množine je njihov sklon enak kot pri neživih moških samostalnikih. Prosimo, upoštevajte:

  • Tožilnik je vedno enak nominativu.
  • Pravilo o/e vpliva na nominativ/akuzativ in instrumental ednine.
  • Kar velja za samostalnike moškega rodu, velja za samostalnike srednjega rodu: namesto -u je mogoče zapisati tudi -ě za trdim soglasnikom ali -i za mehkim soglasnikom.
  • Samostalniki srednjega rodu nimajo vokativa ločenega od nominativa.
  • V rodilniku množine imajo samostalniki srednjega rodu prve sklanjatve ničelno končnico -Ø. V primerih, ko to vodi do nemogočih soglasniških sklopov, se -e- vstavi pred -j ali za mehkim soglasnikom ali -o- med trdimi soglasniki: okno → okon, morje → morej.

Obstaja tudi posebna skupina samostalnikov srednjega rodu s končnico -e (v znanstvenem pravopisu: -ę), na primer ime „ime” (deblo: imen-) in tele „tele” (deblo: telęt-). Vključuje tudi nekaj besed na -o, na primer nebo „nebesa” (deblo: nebes-). V stari cerkveni slovanščini so pripadali posebni sklanjatvi, ki je danes v večini jezikov izginila. Lahko jih sklanjamo kot navadne samostalnike srednjega rodu (kot da bi bila njihova nominativa imeno in teleto), lahko pa jih tudi sklanjamo po bolj arhaični atematska sklanjatev.

Ker običajno ne razlikujemo med ę in e, si je koristno zapomniti, da je samostalnik, ki se konča na -e, vedno srednjega rodu in kot pravilo, ko je pred tem -e:

  • m, potem je koren -men-: ime, gen. imena
  • trd soglasnik, potem je koren -et-: tele, 2. sklon teleta (samostalniki te skupine se običajno nanašajo na otroke ali mlade živali)
  • mehak soglasnik, potem je koren -Ø-: morje, mn. morja (z drugimi besedami, samostalnik -o, na katerega vpliva pravilo o/e)

V ostalem je sklanjatev vedno pravilna. Trije primeri: slovo „beseda”, morje „morje”, ime „ime”.

ed.mn.
1. sklonslovoslova
4. sklonslovoslova
2. sklonslovaslov
3. sklonslovuslovam
5. sklonslovomslovami
6. sklonslovuslovah
zv.slovoslova

Sklanjatev samostalnikov ženskega rodu​

Večina samostalnikov ženskega rodu ima končnico -a in zato spadajo v drugo sklanjatev. Spet ločimo trda in mehka stebla. Pri samostalnikih ženskega rodu razlike med trdo in mehko sklanjatvijo niso zgolj stvar uporabe pravila o/e. Končnice -y in -ě za trdim soglasnikom praviloma postanejo -e in -i za mehkim soglasnikom (z drugimi besedami, »obrnjene«).

Tako kot pri samostalnikih srednjega rodu lahko tudi ničelna končnica v rodilniku množine zahteva vstavitev epentetičnega samoglasnika -e- ali -o-.

V to skupino sodi tudi nekaj besed na -i (na primer pani, ki se sklanja, kot da bi bil nominativ ednine *panja).

Sklanjatev -a vključuje tudi številne samostalnike moškega spola s končnico -a, ki se nanašajo na moške osebe, na primer sluga „služabnik” in sudja „sodnik”. V ednini se sklanjajo kot žena ali zemja, v množini pa sledijo vzorcu živih samostalnikov moškega spola: 1. sklon ed. sluga, 2. sklon ed. slugy, 1. sklon mn. slugi, 2. sklon mn. slugov, itd.

Druga skupina samostalnikov ženskega rodu so tisti, ki se končajo na soglasnik. Tvorijo tretjo sklanjatev. Večina samostalnikov te kategorije se konča na -ost.

Primeri: žena „ženska”, zemja „zemlja”, kost „kost”.

ed.mn.
1. sklonženaženy
4. sklonženuženy
2. sklonženyžen
3. sklonženěženam
5. sklonženojuženami
6. sklonženěženah
zv.ženoženy

Atematska sklanjatev​

Razen zgoraj naštetih pravilnih sklanjatev je imela stara cerkvena slovanščina še eno vrsto sklanjatve, tako imenovano atematsko sklanjatev. Samostalniki te vrste so se v sodobnih slovanskih jezikih razširili na različne načine in se večinoma zlivali v eno ali več pravilnih sklanjatev. Medslovanski projekti izbirajo različne pristope k tej skupini, nekateri pa jo ohranjajo.

V to sklanjatveno vrsto spadajo samostalniki vseh treh rodov, vendar so med njimi najštevilnejši samostalniki srednjega rodu. Razlikujemo lahko naslednje podtipe:

  • samostalniki moškega spola na -en, majhna skupina, ki vključuje npr. kamen „kamen” in koren „koren”
  • samostalniki srednjega rodu na -me/-men-, ki vsebujejo številne samostalnike, kot je ime „ime”, rame „rama”, brěme „breme”
  • samostalniki srednjega rodu na -e/-et-, ki se nanašajo na otroke in mlade živali, npr. tele „tele”, prase „pujsek”
  • samostalniki srednjega rodu na -o/-es-, skupina le nekaj besed, npr. nebo „nebesa”
  • samostalniki ženskega rodu na -ov, npr. crkov „cerkev”, mrkov „korenček”
  • samostalniki ženskega rodu na -i/-er-, ki vsebujejo samo dva samostalnika: mati „mama” in doči „hči”
ed.mn.
1. sklonkamenkameni
4. sklonkamenkameni
2. sklonkamenekamenev
3. sklonkamenikamenam
5. sklonkamenemkamenami
6. sklonkamenikamenah
zv.kamenkameni

Celotni atematski sklanjatvi se lahko izognemo tako, da te besede sklanjamo po pravilnih sklanjatvah, kot to počne večina drugih slovanskih jezikov. V tem primeru:

  • kamenj se sklanja kot navaden moški samostalnik (2. sklon kamenja, 3. sklon kamenju)
  • ime in tele se sklanjata kot slovo, kot da bi bila njuna nominativa imeno in teleto: 2. sklon imena, teleta, 3. sklon imenu, teletu
  • nebo se sklanja tudi kot slovo (2. sklon neba, 3. sklon nebu)
  • crkov se sklanja kot kost (2. sklon crkvi); namesto crkov je možno uporabiti tudi obliko crkva, ki se sklanja kot žena (2. sklon crkvy, 3. sklon crkvě)
  • mati se sklanja kot kost: 2. sklon/3. sklon materi

Nepravilni samostalniki​

Medslovanščina se ohranja čim bolj redna, vendar se nekaj primerov nepravilnosti ne more izogniti, ne da bi kljubovali naturalizmu. Naslednji samostalniki imajo nepravilno množino (vsi štirje se sklanjajo kot samostalnik ženskega spola tipa kost):

  • člověk (m.s.) „človeško bitje, oseba”, mn. ljudi „ljudje”
  • děte (2. sklon děteta ali dětete) (s.s.) „otrok”, mn. děti „otroci”
  • oko (s.s.) „oko”, mn. oči „oči”
  • uho (s.s.) „uho”, mn. uši „ušesa”

Uporabljajo se lahko tudi običajne množine (člověki, oka itd.), vendar nekatere od njih slovanskemu ušesu zvenijo zelo nenavadno, čeprav jih bo vseeno razumelo.

Nesklonljivi samostalniki​

Izposojenega mednarodnega besedišča, ki se konča na -e, -i ali -u (npr. alibi, hobi, intervju, kafe, kakao, kliše, menju, tabu, taksi), in okrajšav ni mogoče sklanjati. Padežnih končnic tako ali tako ni nemogoče dodati, vendar jih je v tem primeru najbolje ločiti od samostalnika z apostrofom: togo alibi’a, te intervju’y, tyh taksi’ov, itd.

Pravne informacije
This article has been republikovano with the permission of its original author, Jan van Steenbergen.