Glagoli

Samodejno prevajanje

Ta članek je bil samodejno preveden in lahko vsebuje morebitne napake. Zagotavljanje prevodov v več kot deset jezikov je zahtevna naloga in veselimo se vaše pomoči. Pišite nam na Discord, ​​če nam želite pomagati izboljšati kakovost naših prevodov. Lahko pa predlagate popravke neposredno prek GitHub.

Dovršni in nedovršni vidik

Ena največjih nočnih mor ljudi, ki se učijo slovanskih jezikov, so glagoli, za katere je značilno veliko različnih spregatev, izjem in izjem na izjemah. Morda se je Neslovanom najtežje navaditi na leksikalni vidik: večina glagolov obstaja v dveh različnih oblikah (»vidikih«), dovršnem in nedovršnem. Večina dovršnih glagolov ima nedovršni protistavek in obratno. Običajno se jih je treba učiti ločeno. Čeprav je to za tujce morda zapleteno, je zelo značilna lastnost slovanščine, vseprisotna v vseh slovanskih jezikih, zato se ji v medslovanščini ni mogoče izogniti. Vse, kar lahko storimo, je, da sistem naredimo čim bolj pregleden in pravilen. Kljub temu sta obe obliki, dovršnik in nedovršnik, v slovarju navedeni ločeno.

Skratka, popolni vidik se osredotoča na rezultat dejanja in ne na dejanje samo. Odvisno od časa pomeni, da je dejanje že končano ali da bo nekoč končano. Nedovršni vidik pa se osredotoča na samo dejanje; označuje, da se na referenčni točki dejanje dogaja ali se je dogajalo. Izraža lahko tudi trajajoč proces, navado ali ponavljajoče se dejanje: ja čital jesm knigu (dovršnik) pomeni "Bral sem knjigo" ali "Bral sem knjigo", ja pročital jesm knigu (dovršnik) pomeni "Bral sem knjigo" prebral knjigo (in jo dokončal)«.

Glagoli brez predpone so skoraj po definiciji nedovršni. Večina nedovršnih glagolov ima dovršni ustreznik, ki pomeni popolnoma isto stvar, le da se osredotoča na rezultat dejanja. Na splošno je ta popolna različica oblikovana z dodajanjem predpone: dělati (impf.) > sdělati (pf.) „narediti” čistiti (impf.) > izčistiti (pf.) „čistiti” pisati (impf.) > napisati (pf.) „pisati”

Na splošno pa je namen postavitve predpone pred glagol spremeniti njegov pomen. Medtem ko v primeru pisati predpona na- preprosto spremeni v dovršni glagol, se lahko uporabljajo tudi druge predpone, na primer za- v zapisati „snemati, registrirati” ali @ @15 v podpisati „podpisati, naročiti”. Ker je nastali glagol vedno dovršni, je potreben »sekundarni« nedovršni glagol, ki temelji na njegovem dovršnem ustrezniku. Ti nedovršni glagoli so tvorjeni takole:

• kadar se dovršni glagol konča na -ati, ima nedovršni glagol končnico -yvati (za mehkim soglasnikom -ivati): dokazati (pf.) > dokazyvati (impf.) „dokazati”, poddržati (pf.) > poddrživati (impf.) „vzdrževati”
• ko se dovršni glagol konča na -iti, ima nedovršni glagol končnico -jati (pri čemer sj/zj/tj/dj/stj/zdj postane š/ž/č/dž/šč/ždž). Predhodni samoglasnik se podaljša (na primer o > a): napraviti (pf.) > napravjati (impf.) „usmerjati”, pozvoliti (pf.) > pozvaljati (impf.) .) „dovoliti”, oprostiti (pf.) > opraščati (impf.) „poenostaviti”
• kadar ima deblo dovršnega glagola samo en zlog, ima nedovršni glagol končnico -vati: priznati (pf.) > priznavati (impf.) „priznati”, ukryti (pf.) > ukryvati (impf.) „skriti”

Včasih so pari vidikov nepravilni, na primer nazyvati (impf.)/nazvati (pf.) „klicati, imenovati”, prihoditi (impf.)/prijdti (pf.) „priti” , podimati (impf.)/podjeti (pf.) „prevzeti, lotiti se”.

Posebna kategorija glagolov glede na vidike so glagoli gibanja. Za razliko od drugih glagolov običajno ločijo trosmerno: nesmerni nedovršnik, smerni nedovršnik, dovršnik. Prvi od njih izraža gibanje brez določene smeri in zato nima svojega popolnega ekvivalenta. Na primer:

	non-directional	directional impf.	perfective
to go (by foot)	hoditi	idti	pojdti
to by (by transport)	jezditi	jehati	pojehati
to fly	lětati	letiti	poletiti
to run	běgati	běgti	poběgti
to climb	laziti	lězti	polězti
to crawl	polzati	polzti	popolzti
to swim	plavati	plyvti	poplyvti
to sail	plavati	pluti	popluti
to fall	padati	pasti	upasti
to carry	nositi	nesti	ponesti
to transport	voziti	vezti	povezti
to lead	voditi	vesti	povesti

Na primer: Igor jezdil po Moskvě „Igor se je vozil po Moskvi”. Igor jehal do Moskvy „Igor se je vozil do Moskve”. Igor pojehal do Moskvy „Igor je odšel v Moskvo”.

Kadar ima nesmerni glagol gibanja smer tako ali tako, to izraža navado: Igor jezdil do Moskvy „Igor [vedno|pogosto] je hodil v Moskvo”.

Razen za hoditi, idti in pojdti obstaja tudi beseda pohoditi, ki lahko izraža »malo hoditi«, pa tudi »hoditi v več smeri«.

V zloženkah s predpono se za nedovršni glagol uporablja nesmerna oblika, za tebe pa smerna oblika: odhoditi (impf.)/oditi (pf.) „oditi” dolětati (impf.)/doletiti (pf.) „prispeti (z letom)” prinositi (impf.)/prinesti (pf.) „prinesti”

Konjugacija

Vidik je ena stvar, na katero se lahko navadite nekaj časa, konjugacija pa druga. Za slovanske jezike je značilno veliko število različnih spregatev, kombinacij spregatev (»razredov«), izjem in nepravilnih glagolov. Poleg tega imajo slovanski jeziki različno število naklonov in časov, trije jeziki (slovenščina, gornja in spodnja lužiška srbščina) pa imajo tudi ločene oblike za dvojino. Glagolska konjugacija v medslovanščini je poenostavljena do največje možne mere, pri čemer je še vedno ohranjen naturalizem in brez zatekanja k umetnim rešitvam. Kot rezultat:

• Glagoli se spregajo za tri osebe in dve števili.
• Obstajajo trije osnovni časi: sedanjik, pretekli (dovršni) čas in prihodnjik. Poleg tega obstajata neobvezni nedovršni čas in neobvezni pluperfektni čas.
• Obstajajo tri razpoloženja: indikativno, pogojno in nujno.
• Poleg tega so še deležniki, velelniki, glagolska imena.
• Konjugacija je čim bolj pravilna, nepravilnost pa ostaja omejena na tiste primere, ko se ji res ni mogoče izogniti.
• Slovanski sistem številnih glagolskih razredov (spregatev) je reduciran na sistem dveh debel (nedoločniškega in sedanjikovega) in dveh spregatev.
• Število glagolov s sedanjikovim deblom, ki jih ni mogoče pravilno izpeljati iz nedoločnika, je omejeno.
• Končnice so enotne, tako da je ne glede na konjugacijo vsaka oblika takoj prepoznavna.

Nedoločniško in sedanjiško deblo

V slovarju so glagoli vedno navedeni v nedoločniku. Vsi nedoločniki imajo končnico -ti: dělati „narediti, narediti”, uměti „lahko, zmoči”, prositi „vprašati”, nesti „nositi”, pisati „to pisati”, čuti „tipati”, kovati „kovati”, tegnuti „vleči”. Običajno je poznavanje infinitiva dovolj za poznavanje celotne konjugacije glagola.

Nedoločniško deblo nastane z odstranitvijo končnice -ti in služi kot izhodišče za pretekle čase, pogojnik, pretekle deležnike in glagolski samostalnik.

Nedoločniki so skoraj vedno pravilni, tako da končnica -ti ne spremeni nedoločniškega debla. To velja tudi za glagole, kot so mogti „lahko”, pekti „peči”, běgti „teči” itd. (namesto pričakovanih, a manj preglednih moči, peči in běči). Edina izjema so glagoli na -sti: v večini primerov se njihovo nedoločniško deblo konča na d, včasih tudi na t ali s. Na primer klasti „položiti, postaviti”, pasti „pasti” in gnesti „zdrobiti” imajo debla klad-, pad- in gnet-. Da bi te primere razlikovali od nesti (deblo: nes-) in podobnih, so v slovarju predstavljeni na naslednji način: klasti (klad-e), gnesti (gnet-e).

Običajno lahko sedanjikovo deblo (uporablja se za sedanjik, velelnik in sedanjikove deležnike) redno izhaja iz nedoločnika. Med prvo in drugo konjugacijo je razlika:

• Prva konjugacija:
  • kadar se nedoločniška debla končajo na soglasnik, je sedanjikovo deblo enako temu: nesti > nes-, vezti > vez-, klasti (< klad-ti) > klad-
  • glagoli na -ati, enozložna debla, ki se končajo na samoglasnik, in številni glagoli na -ěti imajo nedoločniku dodan -j-: dělati > dělaj-, uměti > uměj-, biti > bij-, @ @103
  • glagoli na -ovati imajo sedanjikovo deblo -uj-: kovati > kuj-, organizovati > organizuj-
  • glagoli na -nuti imajo sedanjikovo deblo -n-: tegnuti > tegn-, dvignuti > dvign-
• Druga konjugacija:
  • glagoli na -iti in večina glagolov na -ěti imajo sedanjikovo deblo -i-: hvaliti > hval-i- „hvaliti”, viděti > vid-i- „videti”

Številni glagoli uporabljajo ločen koren v sedanjiku. V večini primerov so to glagoli mešanih razredov a/j, a/i in ě/i v slovanščini. Aktiven uporabnik medslovanščine se bo moral naučiti obeh oblik. Opazil pa bo, da se v večini primerov nastanek te druge korenine zgodi na predvidljiv način. Če sedanjikovega debla ni mogoče izpeljati iz nedoločnika z uporabo zgornjih pravil, bo to navedeno v slovarju. Nekaj primerov: pisati (piš-e) „pisati”, htěti (hoč-e) „želeti”, spati (sp-i) „spati”, zvati (zov-e) „klicati”, brati (ber-e) „vzeti (impf. )”, vzeti (vozm-e) „vzeti (pf.)”.

Sedanjik

V sedanjem času so končnice za obe spregatvi naslednje:

• Prva spregatev (deblo se konča na soglasnik): -u, -eš, -e, -emo, -ete, -ut
• Druga konjugacija (konjugacija i): -ju, -iš, -i, -imo, -ite, -et

Namesto -u/-ju v prvi osebi ednine se lahko uporablja tudi -em/-im: nesem, hvalim. Prvi so značilni zlasti za vzhodnoslovansko in poljščino, drugi pa za slovaščino in južnoslovanščino.

Zahodni in južnoslovanski jeziki imajo tudi tretjo konjugacijo, ki temelji na krčenju zaporedij -aje-, kar ima za posledico končnice: -am, -aš, -a, -amo, -ate, -ajut.

First conjugation

infinitive	dělati	nesti
present-tense stem	dělaj- / děl-	nes-
ja	dělaju / dělam	nesu / nesem
ty	dělaješ / dělaš	neseš
on/ona/ono	dělaje / děla	nese
my	dělajemo / dělamo	nesemo
vy	dělajete / dělate	nesete
oni/one	dělajut	nesut

Second conjugation

infinitive	hvaliti	viděti
present-tense stem	hval-i-	vid-i-
ja	hvalju / hvalim	vidžu / vidim
ty	hvališ	vidiš
on/ona/ono	hvali	vidi
my	hvalimo	vidimo
vy	hvalite	vidite
oni/one	hvalet	videt

Opombe:

• Če se koren konča na k ali g, postane č ali ž pred -e-. Tako: mog-eš > možeš, pek-eš > pečeš.
• Če je v drugi spregatvi končni soglasnik debla s, z, t, d, st ali zd, se zlije z j v š, ž, č, dž, šč, ždž: prositi > pros-ju > prošu, viděti > vid-ju > vidžu.

Pretekli čas

V bistvu obstajata dve različni metodi za obravnavo preteklega časa. Najpogosteje uporabljen je sestavljeni preteklik, ki nastane z združitvijo sedanjika glagola byti „biti” s tako imenovanim L-participle. Ta deležnik ima pomen, podoben "biti v stanju, ko je nekaj naredil", in nastane z dodajanjem končnice -l (moški rod ednine), -la (ženski rod ednine), -lo (srednji rod ednine) ali @ @179 (univerzalna množina) na nedoločniško deblo.

V tretji osebi so oblike byti (je, jest, sut) običajno izpuščene, čeprav to ni obvezno.

Ta sistem daje nedovršni čas, ko se uporablja za nedovršne glagole (ja jesm dělal „I did, I was doing”), in dovršni čas, kadar se uporablja za dovršne glagole (ja jesm sdělal „I have done”).

infinitive	dělati	nesti	hvaliti
infinitive stem	děla-	nes-	hvali-
ja	jesm dělal(a)	jesm nesl(a)	jesm hvalil(a)
ty	jesi dělal(a)	jesi nesl(a)	jesi hvalil(a)
on ona ono	dělal dělala dělalo	nesl nesla neslo	hvalil hvalila hvalilo
my	jesmo dělali	jesmo nesli	jesmo hvalili
vy	jeste dělali	jeste nesli	jeste hvalili
oni/one	dělali	nesli	hvalili

Deležnik L je vedno tvorjen pravilno, razen pri enem glagolu: idti „iti” ima šel, šla, šlo, šli „šel” (včasih je bilo zapisano išel itd.). To velja tudi za njegove spojine: pojdti > pošel, vojdti > všel itd.

Dodatni pretekli časi

Stara cerkvena slovanščina, tako kot večina južnoslovanskih jezikov, uporablja bolj zapleteno rešitev, ki razlikuje med imperfektom, dovršnikom, pluperfektom in aoristom. Medslovanski projekti v 19. stoletju sledijo temu modelu. V sodobni medslovanski slovenščini ta sistem nekoliko poenostavimo s spojitvijo imperfekta z aoristom, kar je rešitev, ki jo opravičuje njuna podobnost v končnicah. Razlikovanje med različnimi preteklimi časi ni nujno, vendar omogoča piscu, da je bolj natančen glede natančnega zaporedja dogodkov, poleg tega pa dopušča tudi nekaj slogovnih variacij.

Vendar je opozorilo na mestu. Za veliko večino Slovanov konci preproste preteklosti sploh niso razumljivi. V komunikaciji s Poljaki, Rusi itd. se jim je pametneje povsem izogniti. Poleg tega je bolje, da jih ne uporabljate, če ne veste natančno, kako jih uporabljati, tudi v komunikaciji z Južnimi Slovani, da ne bi prišlo do zmede.

Preprosti preteklik

simple past označuje dejanje, ki se je zgodilo nekje v preteklosti. Izpolnjuje vlogo nedovršnega časa in nastane z dodajanjem naslednjih končnic nedoločniku:

• Če se koren konča na samoglasnik: -h, -še, -še, -hmo, -ste, -hu
• Če se deblo konča na soglasnik: -eh, -eše, -eše, -ehmo, -este, -ehu

infinitive	dělati	nesti	hvaliti
infinitive stem	děla-	nes-	hvali-
ja	dělah	neseh	hvalih
ty	dělaše	neseše	hvališe
on/ona/ono	dělaše	neseše	hvališe
my	dělahmo	nesehmo	hvalihmo
vy	dělaste	neseste	hvaliste
oni/one	dělahu	nesehu	hvalihu

Popoln čas

Dovršni čas je identičen prej omenjenemu sestavljenemu pretekliku: združuje deležnik L s sedanjikom glagola byti „biti“. Vendar je znotraj trosmernega razlikovanja med nedovršnim, dovršnim in večdovršnim njegov pomen zožen na dejanje, izvedeno v preteklosti, kot se odraža v sedanjosti: ja jesm dělal „Počel sem”, ja jesm sdělal „Imam Končano".

Pluperfect Tense

Končno se pluperfect tense oblikuje s kombinacijo L-delca s preteklim (preprostim ali sestavljenim) časom byti. Za razliko od popolnega časa je trenutek razmisleka v preteklosti in se nanaša na dejanje, opravljeno pred tem: ja běh dělal ali ja byl jesm dělal „I had done”.

Prihodnji čas

Prihodnjik se tvori z združitvijo prihodnjika glagola byti „biti” z nedoločnikom. Oblike so enake, kot če bi glagol z deblom bud- spregali v sedanjiku. Primeri:

infinitive	dělati
ja	budu dělati
ty	budeš dělati
on/ona/ono	bude dělati
my	budemo dělati
vy	budete dělati
oni/one	budut dělati

Uporabi sedanjika dovršnega glagola za prihodnjik (kot je storjeno v zahodni in vzhodni slovanščini) se raje izogibajmo, saj jo Južni Slovani zlahka napačno razumejo.

Pogojno

Pogojnik se oblikuje z uporabo L-delnika s pogojnikom byti „biti”: ja byh dělal(a) „Bi naredil”.

infinitive	dělati
infinitive stem	děla-
ja	byh dělal(a)
ty	bys dělal(a)
on ona ono	by dělal by dělala by dělalo
my	byhmo dělali
vy	byste dělali
oni/one	by dělali

Pretekli pogojnik se lahko oblikuje tako, da se vstavi glagol "biti" v običajno pogojno obliko:

• ja byl byh dělal „Jaz bi naredil” (m.)
• ja byla byh dělala „Bi naredil” (f.)

Imperativ

Velilnik ima oblike za 2. osebo ednine, 1. osebo množine in 2. osebo množine: dělaj „stori!“ (za eno osebo, neformalno), dělajmo „naredimo!”, dělajte „naredi!” (na več oseb ali na eno osebo formalno). Nastane tako, da sedanjikovemu deblu doda -i (-j za samoglasnikom, -Ø za j). Primeri:

First conjugation

infinitive	dělati	nesti
present-tense stem	dělaj- / děla-	nes-
2sg.	dělaj	nesi
1pl.	dělajmo	nesimo
2pl.	dělajte	nesite

Second conjugation

infinitive	hvaliti
present-tense stem	hval-i-
2sg.	hvali
1pl.	hvalimo
2pl.	hvalite

Medslovanščina nima imperativa v tretji osebi. Kadar je potrebna taka oblika, se uporabi optativ nehaj: Nehaj umre! »Naj umre!« Nehaj žive dolgo! "Naj še dolgo živi!"

Za razlikovanje imperativa od indikativa je vredno priporočiti, da naglas premaknete na končnico. To še posebej velja za glagole z velelno končnico -i/-imo/-ite: prósi „sprašuje”, prosí „vprašaj!”

Deležniki in gerundij

Razen prej omenjenega deležnika L so v medslovanščini štirje deležniki: sedanjik aktiv, sedanjik trpni, pretekli aktiv, pretekli pasiv.

Sedanjiški aktivni deležnik je izpeljan iz sedanjiškega debla nedovršnega glagola z dodajanjem -uči v prvi spregatvi in -eči v drugi. Z drugimi besedami, sestavljen je tako, da se končnica -t 3. osebe množine zamenja z -či. Na primer: dělati > dělajuči „delati”, hvaliti > hvaleči „hvaliti”. Sklanja se kot pridevnik mehkega tipa: běgajuči muž „tečeči človek”, ljubeča mati „ljubeča mati”. Prislovni sedanjik (znan tudi kot »prestopniški«) ima enako končnico, vendar se ne sklanja glede na spol: Iduči do raboty, ona vsegda dymi cigaretoju »Ko gre v službo, vedno pokadi cigareto«.

Pretekli aktivni deležnik temelji na nedoločniškem deblu dovršnega glagola, ki mu sledi -vši, če se konča na samoglasnik, ali -ši, če se konča na soglasnik. Na primer: sdělati > sdělavši „naredil”, ukrasti (< ukrad-ti) > ukradši „ukradel”. Tako kot sedanjik je lahko pridevnik in prislov, vendar je njegova uporaba kot pridevnik zelo redka. Upoštevajte, da je aktivni delček preteklosti zelo knjižna oblika, ki obstaja v večini slovanskih jezikov, vendar se v govorjeni slovanščini skoraj nikoli ne uporablja.

Sedanjikov pasivni deležnik je prav tako izpeljan iz sedanjikovega debla, pri čemer je dodal -omy (-emy za mehkim soglasnikom) v prvi spregatvi in -imy v drugi: dělajemy "se dela" . Treba je razumeti, da se v večini slovanskih jezikov ta deležnik sploh ne uporablja, medtem ko imajo lahko njegovi ostanki nekoliko drugačne pomene, na primer vidimy pomeni »viden« in ne »biti viden«.

Pretekli trpni deležnik nastane tako, da nedoločniku dodamo -ny, ko se slednji konča na samoglasnik, in -eny, ko se konča na soglasnik: dělany „končano”, neseny „ nosil«. Vendar:

• Glagoli na -iti imajo -jeny namesto *-iny (pri čemer *-sjeny, *-zjeny, *-tjeny, *- djeny, *-stjeny, *-zdjeny postanejo -šeny, -ženy, -čeny, -dženy, -ščeny, -@@ 278): govoriti > govorjeny „govorjeno”, ljubiti > ljubjeny „ljubljeno”, prositi > prošeny „zahtevano”
• pri glagolih na -nuti je končnica -neny namesto *-nuny: tegnuti > tegneny „potegnil”
• vsa enozložna debla (razen tistih na a), tj. tista, ki imajo -j- v sedanjiku, imajo -ty namesto -ny: biti > bity „zadeti”, čuti > čuty „čutiti”, _ podjeti > podjety_ „zavzeto”

Glagol lahko zelo preprosto pretvorite v samostalnik (gerund, verbalni samostalnik) tako, da zamenjate končnico -ny dovršnega preteklika z -nje (ali -ty z tje). Primeri: dělanje „(dejanje) početja”, pitje „pitje”. Primeri:

First conjugation

infinitive	dělati	nesti
infinitive stem	děla-	nes-
present-tense stem	dělaj- / děla-	nes-
present active part.	dělajuči	nesuči
present passive part.	dělajemy / dělamy	nesomy
past active part.	dělavši	nesši
past passive part.	dělany	neseny
gerund	dělanje	nesenje

Second conjugation

infinitive	hvaliti
infinitive stem	hvali-
present-tense stem	hval-i-
present active part.	hvaleči
present passive part.	hvalimy
past active part.	hvalivši
past passive part.	hvaljeny
gerund	hvaljenje

Pasiv

Trpni glas je ustvarjen z združitvijo oblike glagola byti „biti” s trpnim deležnikom. V sedanjiku je ta deležnik lahko pretekli trpni deležnik ali sedanjik trpni deležnik nedovršnega glagola:

• ja jesm neseny ≈ ja jesm nesomy „Nosijo me”
• ja byl neseny ≈ ja byl nesomy „Nosili so me, nosili so me”
• ja budu neseny „Nosili me bodo”
• ja byh neseny „Mene bi nosili
• ja byl byh neseny „Nesli bi me”

---

Nepravilni glagoli

Byti

Edini zares nepravilni glagol je byti "biti". Konjugiran je na naslednji način:

Present, imperfect, perfect

	present	simple past (imperfect)	compound past (perfect)
ja	jesm	běh	jesm byl(a)
ty	jesi	běše	jesi byl(a)
on ona ono	jest (je)	běše (bě)	byl byla bylo
my	jesmo	běhmo	byli jesmo
vy	jeste	běste	byli jeste
oni/one	sut	běhu	byli

Future, conditional, imperative

	future	conditional	imperative
ja	budu	byh	—
ty	budeš	bys	budi
on ona ono	bude	by	—
my	budemo	byhmo	budimo
vy	budete	byste	budite
oni/one	budut	by	—

		present active part.	suči
infinitive	byti	past active part.	byvši
gerund	bytje	future active part.	buduči

Dati, jesti, věděti

Glagoli dati „dati”, jesti „jesti” in věděti „vedeti” imajo nepravilen sedanjik. Tako kot byti spadajo v tako imenovani athematic conjugation, kar pomeni, da se njihov koren konča na samoglasnik. V sedanjiku se sklanjajo takole:

infinitive	dati	jesti	věděti
present-tense stem	da-	je-	vě-
ja	dam	jem	věm
ty	daš	ješ	věš
on/ona/ono	da	je	vě
my	damo	jemo	věmo
vy	date	jeste	věte
oni	dadut	jedut	vědut

Vse druge oblike teh treh glagolov so pravilno tvorjene.

Idti

Glagol idti „iti” se sprega redno, razen L-deležnika šel (f. šla, n. šlo) in (sorodnega) preteklega aktivnega deležnika šedši. Včasih je pred temi oblikami i-: išel, išla itd.

Infinitiv idti se včasih piše iti.

Pravne informacije

This article has been republikovano with the permission of its original author, Jan van Steenbergen.