Vseslovanska štafeta
Vseslovanska štafeta je potekala septembra-oktobra 2009.
"Štafetna igra" je v bistvu variacija telefonske igre: nekdo napiše pesem ali kratek odlomek v svojem zgrajenem jeziku in jo posreduje naslednjemu udeležencu. Ta oseba dešifrira besedilo in nato pošlje prevod v svojem jeziku naslednjemu v vrsti in tako naprej in naprej, dokler se ne vrne v polni krog, spremenjeno, preoblikovano, tako rekoč od bogov, in vsebuje novo modrost. To igro so conlangers igrali že skoraj dvajsetkrat. Ta rele se nekoliko razlikuje od drugih relejev, saj je sestavljen le iz slovanskih pomožnih jezikov. Vsak udeleženec je imel za dokončanje naloge na voljo 48 ur. Če bi njegov jezik uporabljal več ortografij (tj. latinico proti cirilici), bi seveda lahko poslal oba.
Izvirno angleško besedilo
Tu je izvirno angleško besedilo Mary Russel Mitford, napisano v prvi polovici XIX. Seveda so ga skrajšali in poenostavili nekatere izraze, ki jih je bilo v slovanskem konlangu pretežko izraziti.
Od vseh situacij za stalno bivanje se mi zdi najbolj prijetna majhna vasica daleč na deželi, majhna soseska, ne z lepimi poseljenimi dvorci, ampak s kočami in kočam podobnim hišam, <...> tako neplemenita in neopisljiva bivališča, s prebivalci, katerih obrazi so nam tako znani kot rože na našem vrtu; svoj mali svet, tesno zaprt in izoliran kot mravlje v mravljišču, ali čebele v panju, ali ovce v staji, ali nune v samostanu ali mornarji na ladji; kjer poznamo vsakogar, smo znani vsem, se zanimamo za vsakega in pooblaščeni upati, da se vsakdo zanima za nas. Kako prijetno je zdrsniti v ta iskrena čustva iz prijaznega in nezavednega vpliva navade in se naučiti poznati in ljubiti ljudi o nas z vsemi njihovimi posebnostmi, tako kot se učimo poznati in ljubiti kotičke in zavoji senčnih ulic in sončnih mest, mimo katerih se peljemo vsak dan. <...> In majhna soseska je tako dobra v trezni budni resničnosti kot v poeziji ali prozi; billage soseska, <...> dolga vijugasta ulica na dnu lepe vzpetine, s cesto skozi njo, vedno polna vozov, konjenikov in kočij. <...> Se boš sprehodil z menoj po naši vasi, vljudni bralec? Pot ni dolga. Začeli bomo na spodnjem koncu in nadaljevali v hrib.
Andrej Moraczewski – Slovianski
Naše selo
Od vsih vozmožnosť postojanogo prebivanja, to, čo javi se mi najviše radostnim, je malo selo daleko od grodskogo šuma; malo sosedstvo. To sut ne polno-naselene mnogokomnatne domi, ale drevene seľske domiki, tute proste i ne-opisujeme žilišča, s obitateľami, čii lica sut tak dobro znane, kak cveti v našom sade; mali osobni svet, tesno sjedineni i zatvoreni, kak mrovki v mrovišče, ili pčeli v uľe, ili ovci v ovčarňe, ili mniški v konvente, ili moreplavateľ na korabľe; gde vsaki znaje vsakogo i je znani dľa vsakogo; interesuje se vsakim, i je dozvoleni imať nadeju, že každi čuje interes do njego. Koľko že je radostno zanuriť v tute istine serdečne čutenja milogo i nevedomogo vpliva privičaja, i poznať i poľubiť vseh ľudov okolo nas, so vsimi ih osobenosťami, prosto kak mi poznavamo i ľubimo zakutki i povroti tenistih ulic i solnečne luki, ktore mi prohodimo každi deň. I malo společenstvo je najviše dobro kak v trezvoj stvornosti, tak i v poezii ili proze; seľsko sosedstvo; dolga, rozprostranjena motajuča se ulica u podnožja miloj vozvišinosti, s cestoju poprek, vsegda zapolnenoj vozami i konnikami. Ne želate li vi projdeť so mnoju prez naše selo, ľubezni čitateľ? Putovanje ne bude dolgim. Mi počnemo na doľnom konce, i prodolžimo na vzgorje.
Наше село
Од всих возможность постояного пребиваня то, чо яви се ми найвише радостним, є мало село далеко од гродского шума; мало соседство. То сут не полно-населене многокомнатне доми, але древене сельске домики, туте просте и не-описуєме жилишча, с обитателями, чии лица сут так добро знане, как цвети в нашом саде; мали особни свет, тесно сьединени и затворени, как мровки в мровишче, или пчели в улье, или овци в овчарнье, или мнишка в конвенте, или мореплаватель на кораблье; где всаки знає всакого и є знани для всакого; интересує се всаким, и є дозволени имать надею, же кажди чує интерес до ньего. Колько же є радостно занурить в туте истине сердечне чутеня милого и неведомого вплива привичая, и познать и полюбить всех людов около нас, со всими их особеностями, просто как ми познавамо и любимо закутки и повроти тенистих улиц и солнечне луки, кторе ми проходимо кажди день. И мало сполеченство є найвише добро как в трезвой створности, так и в поезии или прозе; сельско соседство; долга, розпространьена мотаюча се улица у подножя милой возвишиности, с цестою попрек, всегда заполненой возами и конниками. Не желате ли ви пройдеть со мною през наше село, любезни читатель? Путованье не буде долгим. Ми почнемо на дольном конце, и продолжимо на взгорье.
Naša vas (angleški prevod Steeven Radzikowski)
Od vseh mogočih idealnih krajev za življenje mi je najbolj všeč majhna vasica, ki je oddaljena od mestnega hrupa; majhna soseska. Tam ni natrpanih večsobnih stavb, le majhne lesene hiške – preprosta in nepopisna bivališča, s stanovalci, katerih obrazi so zelo znani, podobni rožicam na našem vrtu; svet z malo ljudmi, tesno povezanimi in zaprtimi, kot mravlje v koloniji mravlje, ali čebele v panju, ali ovce v ovčji staji, ali nune v samostanu ali mornarji na ladji; kjer vsakdo pozna vse druge in ga vsi poznajo; se zanima za vse in dovoljeno mu je upati, da se drugi zanimajo zanj. Kako veselo bi se bilo potopiti v ta pristna, srčna čustva dragega in neznanega vpliva navade, spoznati in vzljubiti ljudi okoli sebe, z vsemi njihovimi lastnostmi, tako kot so nam znani in radi vogalov in ovinkov senčnih ulic in sončnih travnikov, mimo katerih se peljemo vsak dan. Majhno družbo je res najbolje ceniti v njeni pravi obliki; enako kot pri poeziji ali prozi; podeželska soseska; dolga, razpotegnjena potujoča ulica ob vznožju ljubkega pobočja s potjo čeznjo, vedno polna vozov in konjenikov. Ali ne želite potovati z mano skozi našo vas, dragi bralec? Pot ne bo dolga. Začnemo na koncu doline in zaključimo v hribih.
Steven Radzikowski – Slovioski
Našjo Selo
Ot vseh možnih idealnih mestum domovit, to ktorjo mne najvinše radosti, jes maljo selo dalekuo ot šumu velgroda; maljo sosedstvo. U njego ne sou libkaj perepolnih mnoguokomantnih domi; tolko seloje drevonje domki – prostnje i neopisanje domovenii, so obitatelami čoje lici sou velme poznalnuo, tak kak ksveti v našju ogrodu/sadu; svet so nemnogami obsobami, blizuo sojedilnje i zatvorilnje – kak muravi v muravištiu, ili pčeli v pčeldomu, ili ovci vo ovecdomu, ili monahici v monahdomu, ili korabniki na korabu; gde vsekto zna vsektum i znatnjo po vsektum; intersova-se vsektem, i pozvoli-se imat nadežu že inni nim zainteresovajut-se. Kak radostnuo bilo bi zanurit-se v tutje pravdavernje serdečnje čutenii mila i neznala vlivu privika, i vstretit i zaspriatelit s vseh ludiami okolo nas, so vsemi ih osobnostami, tak kak mi jeseme poznalnuo i lubovime so kutami i povrotami tienih ulicum i suncenih lukum ktorje mi prohodime každij den. Uverenuo, malij společnost jes najlepšij ocenitnij v svoju pravdnju formu; tak samo s poeziem i prozem; seljo sosedstvo; dolgja raztiagalnja perezbludilnja ulica u dnoju milju pogorka, s putem črezidetcij, vsekda polnilnij vozekami i konnikami. Le vi ne želate putovat s mne skroz našjo selo, udragij čitatel? Putovanie ne bude dolguo. Mi začame na konecu dolina i vivodime na gorum.
Jack Raven – Slovio
Nasx Malgrod
Ot vse mozxju idealju mestis domovit, to ktor me maks radostijt, es malju malgrod dalekuo ot sxum velgroduf; malju sosedstvo. On ne ima libkai perepolnju mnoguo-komnatju domis; tolko malju drevnoju budkis – prostju i neopisanju domovenies, so obitatelis cxoi licis esijut velme poznalnuo, tak kak kvitis v nasx ogrod; svet s nemnoguo obsobnikis, blizuo sodinju i zakritilju – kak muravis v muravisxtie, ili pcxelis v pcxeldom, ili ovecis vo ovecdom, ili monahicis v monahdom, ili korabnikis na korab; gde vsekto znajt vsektuf i es znalju po vsektuf; es intersovalju vsektifs, i es pozvolilju imat nadezx zxe inis es interesovalju onuf. Kak radostnuo bil bi zanurit seba v tut pravdavernju serdecxju cxutenies om milju i neznalju vliv privikuf, i vstretit i spriatelit so vse ludis okolo nams, so vse onivoi osobnostis, tak kak mi esime poznalnuo so i lubovime so kutkis i povrotis om tienju ulicis i suncenju lukis ktor mi prohodime kazxd den. Uverenuo, malju socialgrup es naidobrju ocenilju vo svoi pravdaju form; tak odnakuo s poezia i proze; seloju sosedstvo; dolgju raztiagalju perezbludilju ulica u dnoju milju goracxef, s put ktor onaf cxrezidijt, vsegda polnilju s vozekis i konnikis. Li vi ne zxelajte putovat s me skroz nasx malgrod, udragju cxitatel? Putovanie ne budejt dolguo. Mi zacxame na konec dolina i vivodime na goris.
Rostislav Levchenko – Slovianski
Naše selo
Iz vseh možlivih idealnih mest dl'a žitja, to ktore me naj više radosti, jest male selo daleke od šumnih grodov, male sosedstvo. Ono ne ima libojake prepolnene mnogo-komnatne domi, tol'ko male drevjane domeki – proste i ne mal'ovane mesta obitanja, s obitatel'ami čije obliča jesut dobro znane jak cveti v našem ogrode. To jest zatvoreni svet s nemnogimi individami blizko sojedinenimi – jak mrovki v mrovkovoj uzvisine, ili pčeli v pčelovom domeke, ili ovci v ovcovom domeke, ili mnihi v mnihskom dome, ili morniki na korabl'e; gde vsekto zna vseh i jest znani vsemi, interesuje se ob vseh, i može imat' nadeju što ine interesujut se ob im. Jak radostno bilo bi zanurit' se v tut-te prave serdečne čuvstva milih i ne znajučih vliva privikov, i stretit' i sprijatel'it' se so vsemi človekami okolo nas, so vsemi ih unikal'nost'ami. Tak že mi budeme znat' i l'ubit' kuti i povroti tiničnih ulic i slonečnih lukov ktore mi minujeme vo vse dni. Uvereno, mala social'na grupa, sel'ske sosedstvo jest' naj više dobro oceneno jak v poezie tak i v proze. Dloga rozt'agovana droga bludi se v milom parnom dne, prehodi veliku drogu vsekogda polnu vozami i konnikami. Či vi ne hočete putovat' so mnoju, dragi čitatel'? Putovanie ne bude dlogo. Mi počiname na konce dolini i vihodime na gori.
Jukka Hintsala – Slavski.
Naše selo
Iz vsou vozmozmou idealnou mestou živenja, to ktoro ja najviše volim, je malo selo daleko od šumlivou gradou, malo sosedstvo. Ono neima nekaki prepleni hohausi, tilko mali derevni budi – prosta i nemalovata mesta živenja, sa žitelnami koga lica su dobre znajomi kak kveti u naše dvore. To je zakritni mir sa nemnogami osobami blizko sajednitami – kak muraški u muraškove kupe, ili pčeli u pčelove gnezde, ili ovci u ovcove dome, ili monahi u monastire, ili moreki na loda: gde vsi zna vsou i je znajomi vsami, i interesa se o vsah, i može imati nadeždu čo drugi interesa se o im. Kak prijatno bilbi njuriti se u etu serdecnu čuvstvu ljubovi i neznajuščou privikou i sastati se i sprijateljati se sa vsami čovekami okolo nas, sa im vsami jedinstvenami. Tako že mi budeme znati i ljubiti kuti i povroti tenistou ulicou i soncnou olukou, ktori mi prolazime vas dan. Naravno, mala socialna grupa, selovo sosedstvo je najviše dobre zadekata kak u poezie tak i u proze. Dolga razstegnata droga bludi se u mile parne dne, prehodi veliku drogu vsikada plenu vaditelji i jahatniki. Ne hočete li vi putovati sa meni, dragi čitateli? Putovanje ne bude dolgo. Mi počeme na konce dolini i vihodime na goru.
Jan van Steenbergen – Slovianski
Naše selo
Iz vsih možlivih ideal’nih mest, v ktorih živut ljudi, ja najviše-mnogo ljubim male selo, daleko od šumnogo groda, s jego maloju společnostju. Ono ne ima prepolnenih blokov, tol’ko male drevjane budinki – proste i malovatel’ne mesto dlja žitja, s žiteljami, ktorih obliča sut rovno znajome kak cveti v našem sade. To je zatvoreni svet s nemnogo ljudami, blizko sojedinenimi kak mrovki v mrovkovoj kope, pčeli v pčel’nike, ovci v ovečkom gumne, muhi v mušskom gnezde ili morniki na korable, gde vsekto znaje vsekogo i vsekto je znani od vsekogo, gde každi interesuje sja v každom i každi može imat’ nadeju, čo inokto interesuje sja v nim. Kak milo bilo bi zanurit’ sja v to serdečne čuvstvo ljubenija i neznanih običajov, sobrat’ sja i bit’ prijateli s timi vsimi jedinstvenimi ljudjami okolo nas! Tak, čo mi budeme znat’ i ljubit’ vse kuti i obroti tenjovih ulic i solnečne pokrivne kanali, prez ktore mi prehodime celi den’. Libokak, mala social’na grupa, ktora je sel’ska společnost’, je to, čemu poezija i proza djakujut najviše-mnogo. Dolga, roztjagnuta droga, bludžuča sja v milom, teplom dne i prehodžuča veliku, široku drogu polnu avt i tirov. Vi ne hočete putovat’ s mnoju, droge čitateli? Put’ ne bude dolga. Mi počeme na konce dolini i odtud poideme v goru.
Наше село
Из всих можливих идеальних мест, в кторих живут люди, я найвише-много любим мале село, далеко од шумного грода, с йего малою сполечностю. Оно не има преполнених блоков, только мале древяне будинки – просте и маловательне место для житя, с жителями, кторих облича сут ровно знайоме как цвети в нашем саде. То йе затворени свет с немного людами, близко сойединеними как мровки в мровковой копе, пчели в пчельнике, овци в овечком гумне, мухи в мушском гнезде или морники на корабле, где всекто знайе всекого и всекто йе знани од всекого, где кажди интересуйе ся в каждом и кажди може имать надею, чо инокто интересуйе ся в ним. Как мило било би занурить ся в то сердечне чувство любения и незнаних обичайов, собрать ся и бить приятели с тими всими йединственими людями около нас! Так, чо ми будеме знать и любить все кути и оброти теньових улиц и солнечне покривне канали, през кторе ми преходиме цели день. Либокак, мала социальна група, ктора йе сельска сполечность, йе то, чему поезия и проза дякуют найвише-много. Долга, розтягнута дрога, блуджуча ся в милом, теплом дне и преходжуча велику, широку дрогу полну авт и тиров. Ви не хочете путовать с мною, дроге читатели? Путь не буде долга. Ми почеме на конце долини и одтуд поидеме в гору.
Michal Borovička – Slovioski
Našje selo
Iz vse možnih idealnih mestum, vo ktorih živjut ludi, ja najbolšju lubim maljo selo. dalkuo od šumnju grodu, s jego malju komunu, Ono ne ima perepolnih budovum , tolk malje drevnoje domi – prostjo i obraznjo mesto dla životu. So obitateli ktorih lici jes zname kak cveti v našju sadu. To jes zakritnij svet s ne mnoguo ludim, bliznuo sojedinje kak muravi v muravju gnezdu, pčeli v pčeldomu, ovci v ovecnju ležku, muhi v muhovju gnezdu ili korabniki na korabu, gde vse znajut vse i vse jes znat od vse gde každij se interesi o každum i každij moži imat nadežu, že nekto ineteresi o jemu. Kak miluo bilo bi se zanurit v to sercevnju čudostu lubeznih i neznavih privikum, vzat se i bit priatel so vse unikatnih ludimi okol nam. Što mi budeme znat i lubovit vse kuti i obrot ulicum i suncovje obmanje kanali črez ktorje mi prehodime celij den. Libo malja socialnja grupa, kak jes selonja komuna, jes to što poezia i proza hvalit najbolšie. Dolgja razširenja doroga, ktorja bludi se v milju teplju denu i prohodi vo širju dorogu polnju automobilum i kamionum. Vi ne hocete putovat se mnu, dragoje čitateli? Put ne bude dolgja. Mi načime na koncu dolinu i ot tut mi budeme idit v goru.
Igor Polyakov – Slovianski
Naše selo
Iz vseh idealnih mest, gde živut ludi, ja najviše lubju maleńke seło. Daleko od šumnogo groda, s jego maleńkoj jednostju, ono ne ima prepołnenih budinkov; tolko malenki drevjane doma – proste i obrazcove mesto dla žitija. Sožiteli ktorih obličija su znani jak cveti v našom sadu. To je tajni svet s ne mnogo luďami, blizko sojedine jak mrovki v mrovńake, pčeli v ule, ovci v stade, muški v muškovom gnezde. Abo jak mornari na korabe, gde vse znajut vseh i každi jesť znani vsemi; gde vse su zainteresovani vsemi i každi može imať nadežu što nekto bude zainteresovani v nim. Kak milo bi bilo bi okružiť śa serdečnoj čudnostju lubeznih i neznanih običajov, zvať śa i bit prijatelem so vsemi unikalnimi luďami vokrug nas? Mi budeme znať i lubiť vse ugli i obroti ulic i solnečne ložne kanali prez ktore mi prehodime cełi deń. Luba maleńka socialna grupa, jak selska jednosť, je to što poezija i proza hvalit najviše. Dolga rozširena droga, ktora izviva śa v miłom teplom dni i prohodi v široku drogu połnu avto i kamionami. Vi ne hočite putovať so mnoj, drogi čitateli? Puť ne bude dolgim. Mi počneme na konce dolini i ot tut mi budeme iti v verh.
Po zaključku štafetne igre je bilo naknadno dodanih nekaj prevodov:
Vojtěch Merunka – Novoslovenski
Naše selo
Iz vsih možnih idealnih miest, v ktorih žijut ljudi, najbolie ljubiu male selo, daleko od šumnego grada, s jego maloj obštinoj. Ono ne imaje prep‘lnienih blokov, samo male d‘rvene budinky. Jest to proste i malovatielne miesto za života, s žitielami, ktorih lica sut rovno znajemi jako cviety v našem sadie. To jest zatvorienij sviet s nemnogo ljudiami, blizko s‘jedinenimi jako mravky v mravkovej kopie, pčely v pčel’nikie, ovcy v ovcem gumnie, monašky v monastirie ili morniki na korabie, gdie vsij znaje vsego i vse je znane ot vsego, gdie vsij se interesuje v vsem i vsij može imati nadeju, že niekto se v niem interesuje. Jako mile by bylo zanoriti se v to s‘rdečne čuvstvo ljubienia i neznamih obyčajov, s‘brati se i byti priateli s tiemi vsimi jedinstvenimi ljudiami okolo nas! Tako, že my budeme znati i ljubiti vsi zakuty i povraty tenkih ulic i s‘lncom pokryti luki, črez koježe my prehodime vsij den. Mala socialna gruppa, iže jest selska obština, jest to, čemuže poezia i proza blagodari najbolie. D‘lga, roztiagnuta droga, bludiušta se v milem, teplem dni i preidušta veliku, široku drogu p‘lnu aut‘ i tirov. Ne hočete li putovati s mnoj, dragij čitatieli? Put ne bude d‘lga. My počneme na koncie doliny i ot‘tamo poideme v goru.
Jan van Steenbergen – Slovianto
Naš selo
Iz vse možlive mesti, v ktore živet liudi, ja najviše-mnogo liubim male selo, daleko od šumne grod, s jego male společnost. Ono ne imat prepolniene bloki, jedino male drevenne budinki. Jest to proste i malovatelne mesto dlia žitie, s žiteli, čij lici jest rovno znane kak cveti v naš sad. To jest zatvoriene svet s nemnogo liudi, blizko sojediniene kak mrovki v mrovske kopa, pčeli v pčelnik, ovci v ovčarnia, mniški v konvent, ili morniki na korabia, gde vsekto znat vsekogo i vsekto jest znane od vsekogo, gde vsekto interesujet se v vsekogo i vsekto možet imati nadeja, čo nekto interesujet se v njego. Kak milo bilo bi zanuriti se v te serdečne čutie od liubienie i neznane običaji, sobrati se i biti prijateli s te vse jedinstvene liudi okolo nas! Tak, čo mi budem znati vse zakutki i povroti od tenke ulici i solnečne luki, ktore mi prohodim každe den. Male socialne grupa, ktore jest selske společnost, jest to, za čo poezija i proza diakujet najviše-mnogo. Dolge, roztiagnute droga, bludijuče se v mile, teple den i preiduče prez velike, široke droga, polne od avti i tiri. Li vi ne hočete putovati s mene, droge čitateli? Put ne budet dolge. Mi počam na konec od dolina i odtude mi poidem v gora.
Наш село
Из все можливе мести, в кторе живет люди, я найвише-много любим мале село, далеко од шумне грод, с его мале сполечност. Оно не имат преполньене блоки, едино мале древенне будинки. Ест то просте и малователне место для житье, с жители, чий лици ест ровно знане как цвети в наш сад. То ест затворьене свет с немного люди, близко соединьене как мровки в мровске копа, пчели в пчелник, овци в овчарня, мнишки в конвент, или морники на корабя, где всекто знат всекого и всекто ест знане од всекого, где всекто интересует се в всекого и всекто может имати надея, чо некто интересует се в него. Как мило било би занурити се в те сердечне чутье од любьенье и незнане обичаи, собрати се и бити приятели с те все единствене люди около нас! Так, чо ми будем знати все закутки и повроти од тенке улици и солнечне луки, кторе ми проходим кажде ден. Мале социалне група, кторе ест селске сполечност, ест то, за чо поэзия и проза дякует найвише-много. Долге, розтягнуте дрога, блудиюче се в миле, тепле ден и преидуче през велике, широке дрога, полне од авти и тири. Ли ви не хочете путовати с мене, дроге читатели? Пут не будет долге. Ми почам на конец од долина и одтуде ми поидем в гора.
Vojtěch Merunka – Novoslovenski (preoblikovan)
Naše selo
Iz vsih možnih idealnih miest, v kojihže žijut ljudi, najbolie ljubiu male selo, daleko ot šumnego grada, s jego maloj obštinoj. Ono ne imaje prep‘lnieni bloky, samo male d‘rvene budniky. Jest to proste i slične miesto za života, s žitieljami, ktorih lica sut rovno znajemi jako cviety v našem sadie. To jest zatvorienij sviet s nemnogo ljudiami, blizko s‘jednienimi jako mravky v mravkovej kupie, pčely v pčelnikie, ovcy v ovcej štalie, monahi v monastirie ili morjaki na korabie, gdie vsij znaje vsego i vse jest znane ot vsego, gdie vsij se interesuje v vsim i vsij može imati nadeju, že niekto se v niem interesuje. Jako drago by bylo zanoriti se v to s‘rdečne čuvstvo ljubienia i neznamih upotreb, s‘brati se i byti kolegy s tiemi vsimi jedinstvenimi ljudimi okolo nas! Tako, že my budeme znati i ljubiti vsi zakuty i povraty tenkih ulic i s‘lncom pokryti luki, črez koježe budeme hoditi vsij den ot jutra do večera. Mala socialna gruppa, iže jest selska obština, jest to, čemuže poezia i proza blagodari najbolie. Ide tamo uzka droga, iže v lepem teplem dni prehodi veliku široku drogu p‘lnu aut i tirov. Ne hočete li putovati s mnoj, dragij čitatieli? Put ne bude d‘lga. My budeme putovati ot počatku doliny i ot‘tamo ideme nagorie.
Наше село
Из всих можних идеалних міест, в койихже жийут људи, найболіе љубю мале село, далеко от шумнего града, с єго малой общиной. Оно не имайе препълніени блокы, само мале дървене будники. Єст то просте и сличне міесто за живота, с житіељами, кторих лица сут ровно знайеми яко цвіеты в нашем садіе. То іест затворіеній свіет с немного људіами, близко съйедніеними яко мравки в мравковей купіе, пчелы в пчелникіе, овцы в овцей шталіе, монахи в монастиріе или морьаки на корабіе, гдіе всій знайе всего и все єст знане от всего, гдіе всій се интересуйе в всим и всій може имати надейу, же ніекто се в ніем интересуйе. Яко драго бы было занорити се в то сърдечне чувство љубіеніа и незнамих употреб, събрати се и быти колегы с тіеми всими єдинственими људими около нас! Тако, же мы будеме знати и љубити вси закуты и повраты тенких улиц и сълнцом покрыти луки, чрез койеже будеме ходити всій ден от ютра до вечера. Мала социална группа, иже єст селска община, єст то, чемуже поезия и проза благодари найболіе. Иде тамо узка дрога, иже в лепем теплем дни преходи велику широку дрогу пълну аут и тиров. Не хочете ли путовати с мной, драгій читатіели? Пут не буде дълга. Мы будеме путовати от початку долины и отътамо идеме нагоріе.